Na angelski gori okno stoji, v vsem širnem svetu takega ni, ni to iz stekla,ni iz zlata, mati narava je dala nam ga.
Ni pravokotno in ne kvadratno, obliko ima pa zares prav enkratno, ustvarjeno je iz sivih kamnin, skoz' njega pogledaš do zelenih dolin.
Kdor pride na goro,ga vsakdo obišče, če je utrujen,je tu počivališče, presrečen naužije se gorskih lepot, z veselim korakom spet stopi na pot.
Bo varno stezica po robu vodila, v tem našem raju mu mir podelila, zvečer pa popotnik očaran se vrnil v dom bo spet svoj, najlepše vtise o gori odnesel za vedno s seboj…
po oknu dobilo je društvo ime, v njem so se zbrali pridni ljudje, za goro,gorjane jih vedno skrbi, v njihovi družbi radi zbrani smo vsi…
