Ljudje so si nastanek Otliškega okna razlagali z zanimivimi legendami – tako naj bi okno v jezi naredil hudič s svojim rogom– dejstvo pa je, da je okno poimenovalo vas Otlica (da je gora votla, narečno otla), vas pa je potem vrnila ime oknu. Do Otliškega okna se lahko sprehodite po kraških travnikih iz Otlice, lahko se odpravite po nekoliko daljši, a še vedno položni poti iz Predmeje ali Cola, tisti, ki ljubite vzpone, pa se boste do njega odpravili iz Vipavske doline, najbolje od izvira Hublja nad Ajdovščino. Zgodba o nastanku Otliškega okna To je bilo še v tistih časih, ko sta Kristus in Sveti Peter hodila po svetu. Tako gresta en dan dol po Deželi in se ustavita tam nekje prek Čavna. Se usedeta v hlad k eni vodi, da se malo oddahneta, in se pomenjavata. "Ta gora," pravi Kristus, "sloni na treh zlatih stebrih nad zlatim jezerom!" Hudič pa jima je naskrivoma zmeraj sledil in lovil na uho, kaj se menita. In slišal je tudi to, kar je Kristus povedal Svetemu Petru o Čavnu. In on da bo Čaven prestavil in vzel tiste zlatne stebre. In res, si naredi dve oprtnici, eno iz drata, drugo iz cvirna, si Čaven oprta, in kakor je nanagloma vstal, da se mu je tadratena oprtnica utrgala, hudič se je spotaknil in je s tako silo trcnil tja nad Votliško reber, da je v skalo z rogom zavrtal luknjo. Še danes se tam na Strešnicah, Podguro, pozna v kamnu hudičeva stopnja, s tako močjo se je z nogo uprl v tla, ko je tel vzdigniti breme. In tako je Čaven ostal tam, kjer je še danes. Pod večer nam dela senco in zaradi njega Dolčani ne vidimo na morje. Ne dolgo za tem je en pastir pasel koze tam prek Čavna po tistih rebrah. Ena koza se mu zgubi, kliče jo, išče, vse zastojn. Pole pride do ene luknje v steni, ki je ni še nikoli prej videl, in ven pride zgubljena koza - ma kakšna! Roge je imela zlate, kakor da bi jih pomočila v zlato vodo. Že takoj drugi dan grejo Dolčani s krampi in lopatami tja v reber in iščejo tisto luknjo, a je ne najdejo. Kopljejo kar na slepo, zdaj tu, zdaj tam, a vse zastonj. Zvečer se vrnejo domov trudni in praznih rok... |



